Bruno Volpi Lisjak

KONTOVELSKO RIBIŠTVO

Slovenci, ki so se priselili na obalo Jadranskega morja približno v začetku prejšnjega tisočletja in si zgradili svoje stalne domove na kraškem robu, so postopoma postali ribiči.

Kontovelci, ki so si podobno kot Križani in Nabrežinci postavili vas na visokem, so se morali spuščati do morja po strmih stezah, ki so postale prave ribiške poti. Z razliko od drugih vasi je bil Kontovel privilegiran, ker je imel dva pristana in torej dve taki poti, eno v Grljanski zaliv, drugo na barkovljansko stran v Čedaz.

Kot vsi slovenski ribiči so se tudi oni od začetka pa do 19. stol. posluževali čup za ribarjenje z mrežami na odprtem morju. Za bralce, ki morda še ne vedo, kaj je čupa, je treba povedati, da je to monoksilno primitivno plovilo, izstesano iz enega samega hloda, po staroslovanskem načinu, kot so to delali na rekah in velikih jezerih Zakarpatja vse do Baltiškega morja. Zanimivo je, da potrjujejo zadnje raziskave na tem področju, ki jih opravlja Ribiški muzej Tržaškega Primorja, zvezo primorskih čup z ruskimi, saj so v guberniji Vologde taka plovila imenovali točno kot mi čupa ali čupus.

Na žalost večina današnjih Kontovelcev ne ve, da so njihovi predniki pluli na čupah, ki so si jih sami tesali doma na dvoriščih. O tem obstaja mnogo dokazov: najlepši je upodobljen na veliki oljnati sliki, ki prikazuje odplutje nadvojvode Maksimiljana leta 1846 iz Miramara v Mehiko in kontovelske ribiče, ki ga pozdravljajo iz čupe. Čupa je omenjena tudi v igri ”Neurje“ Alojza Cijaka s Kontovela. Kontovelci so z volovsko vprego svoje doma dokončane čupe peljali do plaže v Grljan in jih tam porinili v morje. Držali pa so jih tudi na obrežju pri Čedazu. Tistim, ki še niso videli čupe v naravni velikosti, priporočamo, da si ogledajo novo izstesani primerek v jadralnem klubu Čupa v Sesljanskem zalivu.

Slovenci so bili prisiljeni uporabljati taka primitivna plovila, ker do 19.stol. ni bilo na slovenski obali med Trstom in Devinom varnih pristanov, kjer bi lahko privezovali svoje barke, kot se je to dogajalo v drugih mestih Jadrana. Prisiljeni so bili jih vleči vsak dan visoko na suho, tako da se je dno stalno trlo ob grušč in izrabljalo. Navadne lahke barke ne bi tega zdržale. Zadnja čupa je bila v Nabrežini še za časa druge svetovne vojne. Sedaj se nahaja v Etnografskem muzeju v Ljubljani kot dragocen primerek v mednarodnem merilu, ker se zdi nepojmljivo, da je bilo tako primitivno plovilo tako dolgo v rabi v centru Evrope, kjer je bilo ladjedelništvo na najvišji stopnji razvoja.

Kontovelci so ribarili vse do konca 18. stol. z majhnimi mrežami za svoje in vaške potrebe. Ukvarjali so se tudi s tunolovom, takrat za tržaške plemiške družine. Treba je vedeti, da v srednjem veku morje ni bilo svobodno za vsakogar. Samo cerkvene oblasti, mestna gosposka in fevdalci so bili lastniki morja. Ribič je moral plačevati dajatve kot kmet ali delati kot najemnik. Šele po francoski revoluciji, konkretno z dekretom iz leta 1808, imenovanim Dandolo, je morje postalo svobodno za vsakogar. Avstrija je to uzakonila šele leta 1835 in določila, da pripada eno morsko milijo širok obalni pas izključno domačinom dotične občine.

Preporod slovenskega ribištva se ja začel po letu 1850, ko je bila ustanovljena v Trstu Pomorska vlada, ki je imela poleg drugih kompetenc tudi nalogo, da podpre razvoj ribištva. Oblasti so se namreč zavedale, po zgledu Anglije, Nizozemske, Nemčije in drugih severnih držav, da je ribolov panoga velike socialno-gospodarske važnosti. Zaradi tega so začeli razvijati širokopotezni plan, ki je predvideval povečanje celotnega ulova rib in v zvezi s tem tudi izgradnjo ribiških pristanov na vsej obali Jadranskega morja od Gradeža do Albanije. V ta obsežni načrt je prišla v poštev tudi slovenska obala med Trstom in Devinom z gradnjo pristanov v Barkovljah leta 1873 in v Križu leta 1874.

Slika našega obrežja se je začela naglo spreminjati. Čupe so izginjale, nekateri Kontovelci so si kupili že večje ladje, ki so jih privezovali v Barkovljah. Kmalu pa so nastale težave, ker je barkovljanska flota tako narasla, da za Kontovelce ni bilo mesta. Tu pa je treba poudariti, da so Kontovelci delali še v drugi panogi morske dejavnosti, kot je potrjeno v katastrskem operatu iz leta 1827. V njem je navedeno, da šteje Kontovel 263 žensk in 285 moških; v vasi je 31 volov, 38 krav, 6 mul, 6 oslov in 187 ovc; moški pa se ukvarjajo, poleg kmetijstva, s kamnarstvom, prevažanjem klesanega kamenja po morju, prodajo balasta in z ribolovom.

Zaradi hitrega večanja števila plovil so bili Kontovelci v škripcih, saj niso imeli kam s svojimi barkami. Začeli so prositi Pomorsko vlado in tržaško občino, naj jim zgradi pristan, toda iz občinskega sveta, kjer so že imeli italijanski iredentisti veliko moč, so prihajali nam nenaklonjeni signali. Kontovelski župan je objasnil ribičem, da bo treba prošnjo podkrepiti s določenim konkretnim prispevkom. Ker denarja ni bilo, so se odločili za prostovoljno delo v obliki rabote. Rabota je bila v urbarjih zapisana tlačanska obveza, na osnovi katere so morali vaščani brezplačno izvrševati določena dela za gospoda fevdalca. Etimologija besede izhaja iz staroslovanščine rabotatj – delati, ki je v rabi še v današnji ruščini, rabota = delo. Zanimivo je, da se je v nemških in italijanskih listinah uporabljala ista neprevedena beseda, rabota ali rabotta. V srednjem veku so bile predvidene rabote za sečnjo gozdov, oskrbovanje gosposke s senom, popravljanje njihovih stavb, vzdrževanje cest in mostov, prevažanje nekaterih tovorov idr. Bile so določene za vsako družinsko gospodarstvo za določeno število delovnih dni ali vprege z vozom. Na Tržaškem se je to odvijalo malo drugače, posebno po letu 1778, po uvedbi policijskega reda. Župani so bili odgovorni, da se je rabota izvrševala po predpisih. Vaščani so morali skrbeti za ceste, prispevati h gradnji cerkva, vaških vodnjakov in drugih objektov javne uporabe.

V našem primeru, ker je bil pristan upoštevan kot objekt vaške javne uporabe, so se župan in vaščani odločili pomagati Pomorski vladi z dodatno raboto z namenom, da bi spodbudili iniciativo. Problem je nastal, ko so se tisti, ki niso bili ribiči, temu odpovedali. Po dolgi razpravi je bilo določeno, da bodo sodelovali samo tisti, ki bodo koristniki, torej lastniki bark. Tu pa se je spet zataknilo, ker se bolj revnim ribičem z majhno ščifo ni zdelo pravilno, da prispevajo v isti meri kot tisti, ki imajo velik bragoc, ki zaseda v pristanu večjo morsko površino. Končno so se dogovorili, da bodo lastniki z večjimi barkami dali sedem dni rabote, drugi z manjšimi pa pet.

Kontovelci se danes lahko ponašajo, da imajo edini primer pomorske rabote in zato lahko rečejo, da je pristan v Čedazu njihov, ker so ga gradili njihovi predniki, ki so tukaj navedeni in so se podpisali v dokumentu z dne 22. marca 1879.

Ribiči z večjo barko, po 7 dni rabote:

Andrej Puntar hišna št. 130
Andrej Gerlanc ” 113
Anton Štoka ” 109
Martin Štoka ” 83
Jakob Starc ” 112
Jakob Prašelj ” 84
Simon Prašelj ” 61
Matija Štoka ” 62
Josip Štoka ” 175
Anton Starc ” 29
Ivan Starc ” 25
Anton Štoka ” 142
Franc Gulič ” 144
Josip Starc ” 58
Matej Štoka ” 161
Andrej Daneu ” 63

( Op. Andrej Puntar je imel 2 barki, dal je 10 dni rabote).

Ribiči z manjšo barko, po 5 dni rabote:

Anton Puntar hišna št. 133
Štefan Puntar ” 133
Blaž Puntar ” 129
Lovre Puntar ” 111
Martin Puntar ” 156
Jeronim Regent ” 132
Anton Prašelj ” 123
Martin Prašelj ” 125
Anton Prašelj ” 124
Blaž Gerlanc ” 114
Josip Gerlanc ” 116
Mihael Gerlanc ” 115
Matija Regent ” 85
Ivan Regent ” 36
Jernej Štoka ” 62
Matej Cijak ” 94
Peter Prašelj ” 73
Josip Prašelj ” 122
Josip Regent ” 45
Ivan Suban Čedaz

Pomorska vlada je vzela v poštev želje in potrebe kontovelskih ribičev in vprašala za prispevek tržaško občino, kot je bilo normalno v praksi. Občina je dolgo zavlačevala in šele 12. februarja 1884 je končno sporočila, da ne namerava prispevati za gradnjo pristana. Ta poteza je bila v skladu s takratno občinsko upravo, ki je bila v rokah skrajnih italijanskih iredentistov, ki so skušali na vse načine zavirati ekonomski vzpon Slovencev ter jih izpodriniti iz obalnega pasu Tržaškega zaliva. V Barkovljah so zahtevali zaprtje slovenskega škvera in prepovedali ribičem celo sušenje mrež okoli novega pristana, na veliko zgražanje Pomorske vlade. To je spadalo v sklop dolgoročne strategije italijanizacije našega ozemlja in slovensko-hrvaške Istre vred. Vodilno vlogo je pri tem imela framasonska loža ”Grande Oriente“ s podružnico ”Alpi Giulie“ v Trstu. Glavni protagonisti so bili framasoni in bogati Judje kot Venezian, Caprin, Doria, Geiringer, Mayer (ustanovitelj časopisa Il Piccolo) in drugi. Celo zaskrbljena K.u. K. Polizei Direktion iz Trsta je poročala na Dunaj, da občinski svetovalci lahko vplivajo na katerokoli potezo in imajo popolnoma v rokah javno mnenje.

Vsekakor sta Pomorska vlada in njena komisija za ribolov sklenili, da je treba Kontovelcem dati pristan. Komisija je skupaj z domačimi ribiči preučila situacijo in ugotovila, da je najbolj primerna lokacija Grljan, toda obenem najdražja. Zato so se odločili za rekonstrukcijo starega privatnega pristana vile Conti v Čedazu, ki so ga nekateri Kontovelci že uporabljali. Priporočili so tudi, da je treba varčevati, uporabiti kar se da starega kamenja, ne ozirati se na estetiko, temveč na funkcionalnost.

Javni natečaj za dela je bil objavljen 28. maja 1884, delo je dobil Andrej Martelanc iz Barkovelj s popustom na osnovno ceno, ki je znašala 18.595,32 forintov. Dela so takoj stekla in decembra leta 1885 je bil izročen kontovelskim ribičem krasen polkrogli pristan, ki še danes služi kot privez številnim plovilom, na žalost ne domačim.

Pripomniti je treba, da so se nekateri ribiči, posebno tisti iz Dlanje vasi (knjiž. Dolenje vasi), še naprej posluževali Grljanskega zaliva, kjer je obstajal pomol kopališča. Tam so imeli ob službenem vhodu v Miramarski grad tudi svoja skladišča za mreže.

Novi pristan je takoj pripomogel k povečanju in modernizaciji kontovelske flote ter ribiške opreme. Kmalu je postal celo pretesen za vsa plovila. Statistični podatki za leto 1911 so naslednji:

skupno število plovil 48
registrske tone vseh plovil 96
vrednost, izražena v forintih 40.390.-
število zaposlenih ribičev 100

Za zgodovino vasi je pomembno zabeležiti tudi imena lastnikov plovil, ki so bili registrirani na Luški kapetaniji od leta 1885 dalje, ko so stopili v veljavo novi predpisi in obvezni certifikat, ki ga je morala imeti vsaka ribiška barka.

Ribiči, lastniki plovil
od leta 1886 do leta 1900:

Ivan Puntar pok. Andreja
Lovre Puntar pok. Jakoba
Andrej Starc Ivana
Anton Puntar Štefana
Matej Štoka pok. Andreja
Štefan Puntar Štefana
Simon Prašelj pok. Martina
Ivan Regent pok. Matije
Martin Štoka pok. Andreja
Mihael Štoka pok. Antona
Simon Štoka pok. Antona
Matija Starc Jakoba
Jernej Štoka pok. Antona
Matija Puntar pok. Jakoba
Anton Štoka Josipa
Jakob Daneu pok. Luke
Franc Gulič pok. Franca
Anton Gerlanc pok. Franca
Matija Prašelj pok. Martina
Josip Štoka pok. Simona
Anton Prašelj pok. Jerneja
Josip Regent pok. Gasparja
Simon Prašelj pok. Ivana
Mihael Gerlanc pok. Josipa
Jernej Štoka Mateja
Josip Gerlanc pok. Ivana
Josip Štoka pok Simona
Simon Štoka pok Andreja
Josip Prašelj pok. Petra
Lovre Daneu pok. Luke
Anton Štoka pok. Simona
Franc Gulič pok. Franca
Ivan Štoka pok. Ivana
Matija Daneu pok. Martina
Matija Prašelj pok. Martina
Starc Matija pok. Josipa
Anton Štoka
Anton Starc pok. Franca
Andrej Starc pok. Ivana
Martin Puntar pok. Matije
Franc Gerlanc pok. Andreja
Andrej Starc pok. Ivana
Guštin Alojz pok. Franca
Anton Štoka pok. Simona
Jakob Cijak pok. Matije
Anton Gerlanc pok. Josipa
Peter Puntar pok. Andreja
Mihael Štoka Matije
Andrej Daneu pok. Luke

Ribiči, lastniki plovil
od leta 1900 do leta 1923.
Številke označujejo hišno številko.

Gerlanc Matej pok. Blaža
Ivan Starc pok. Ivana
Ivan Štoka pok. Petra
Ivan Prašelj pok. Petra
Andrej Regent pok. Ivana
Josip Štoka pok. Andreja 176
Matija Prašelj pok. Jakoba 107
Anton Puntar pok. Štefana 199
Štefan Puntar pok. Štefana 133
Josip Štoka pok. Martije 97
Josip Pertot Ivana
Josip Košuta pok. Ivana 19
Tomaž Prašelj Ivana 124
Simon Štoka pok. Simona 58
Josip Starc pok. Antona 29
Andrej Prašelj pok. Antona
Josip Prašelj pok. Antona
Matej Puntar pok. Štefana
Jakob Štoka pok. Simona
Josip Starc Antona
Rudolf Daneu pok. Jakoba 170
Karel Regent Ivana 38
Franc Gerlanc pok. Andreja 113
Ivan Puntar pok. Andreja 130
Josip Prašelj pok. Petra
Josip Starc pok. Matije 112
Tomaž Starc pok. Antona 180
Blaž Regent pok. Tomaža
Josip Puntar pok. Josipa 189
Josip Starc pok. Matije
Ivan Štoka pok. Josipa
Matija Daneu pok. Martina
Matija Prašelj pok. Martina
Matija Starc pok. Josipa 184
Andrej Puntar pok. Blaža
Jakob Puntar pok. Martina 156
Josip Puntar pok. Lovrenca 131
Ivan Regent pok. Martina 172
Jakob Štoka
Matej Štoka pok. Josipa
Jakob Puntar pok. Matije
Peter Švab
Karlo Daneu pok. Petra 40
Peter Puntar pok. Andreja 59
Anton Puntar pok. Petra
Gašper Puntar pok. Andreja 59
Mihael Štoka pok. Mihaela 215
Andrej Regent Ivana 166
Ivan Štoka Matije
Andrej Prašelj pok. Franca

Ivan Puntar pok. Andreja
Peter Daneu pok. Mihaela 40
Anton Daneu
Ivan Daneu pok. Petra
Karel Daneu pok. Petra
Matija Puntar pok. Josipa
Ivan Regent Ivana
Tomaž Starc pok. Antona 29
Ivan Štoka pok. Matije
Karel Štoka Ivana
Josip Starc pok. Matije 19
Ivan Prašelj pok. Antona 124
Jernej Štoka pok. Matije
Mihael Štoka pok. Matije 211
Kristjan Starc pok. Mihaela
Matija Gerlanc pok. Blaža 114
Jernej Štoka pok. Antina 3
? Cijak pok. Jakoba
Ivan Regent pok. Jeronima 132
Mihael Štoka pok. Mateja 10
Blaž Regent pok. Tomaža 16
Ivan Prašelj pok. Antona 124
Gašper Gerlanc pok. Ivana 116
Franc Gerlanc pok. Andreja 113
Ivan Puntar pok. Josipa 189
Karel Gerlanc Matije 1
Josip Puntar Simona 171
Josip Daneu pok. Jakoba 6
Martin Štoka pok. Josipa 52
Josip Štoka pok. Andreja 5
Karel Regent pok. Ivana 38
Ivan Puntar pok. Andreja 130
Martin Gerlanc pok. Blaža 114
Ivan Škerl Mihaela cesta za K. 758
Peter Puntar pok. Andreja
Josip Štoka pok. Josipa 246
Anton Gulič pok. Franca 154
Jernej Štoka 3
Tomaž Prašelj pok. Andreja 75
Matija Regent pok. Andreja
Andrej Daneu pok. Jakoba 155
Jakob Štoka Martina 206
Jakob Puntar Martina 156
Josip Puntar Lovreta 131
Martin Regent pok. Martina

Ribiči lastniki plovil s Proseka:

Andrej Štoka pok. Antona
Matej Štoka pok. Antona
Jernej Puntar
Angel Nabergoj Alojza 24
Vladimir Martelanc Alojza 224
Franc Bizin Štefana 126
Ivan Mislej Alojza 19

Pripomba: za Pomorsko vlado sta se Prosek in Kontovel upoštevala kot ena enota.

Število ribičev se ne ujema s številom plovil, ker je včasih barka imela po dva lastnika, velik bragoc tudi po štiri.

Kot je tukaj dokazano, čeprav Kontovelci to zanikajo, so se tudi nekateri Prosečani ukvarjali z ribištvom in si celo sami gradili barke. Dokument Tržaškega magistrata iz leta 1835, ki beleži vasi, v katerih živijo slovenski ribiči, navaja: Škedenj, Sv. Marijo Magdaleno Zgornjo in Spodnjo, Čarbolo Zgornjo in Spodnjo, Barkovlje, Greto, Kontovel, Križ in tudi Prosek. To ni nič čudnega, saj je bilo tudi na Devinskem več ribičev v oddaljenih vaseh od morja, kot so Vižovlje in Mavhinje.

Skozi stoletja so se kontovelski ribiči bavili z lovom na tune (narečno: lou n' tuana). V srednjem veku so lovili za tržaške plemiške ali bogate družine; kot Nabrežinci so to delali s tratami devinskega princa. Kot je bilo že rečeno, je bil tudi tunolov fevdalni privilegij; devinski gosposki ga je dal sam cesar Leopold leta 1669. Po francoski revoluciji so se naši ribiči začeli upirati Tržačanom in so zahtevali pravico do samostojnega lova. Ko so videli, da gre po legalni poti na dolgo, je leta 1803 pet Kontovelcev, vojakov teritorialne obrambe, zasedlo lovišča, ki so bila na njihovih katastrskih parcelah ob obali. To je povzročilo nasprotovanje lastnikov privilegijev gospodov Combi, de Conte in Fecondo in ovadbo proti Kontovelcem. Začela se je dolga pravda, ki se je vlekla skozi vse tri francoske zasedbe in se končala šele leta 1815, ko se je Avstrija spet vrnila v Trst. Vsekakor so naši ribiči v tem obdobju vseskozi lovili tune na svojo roko.

Zanimivo je, da so se tudi nekateri Prosečani z veliko vnemo zanimali za tunolov. Vedeti je treba, da je bil v primerjavi z drugimi vrstami ribolova le-ta zelo dobičkonosen. Dovolj je bilo imeti začetni kapital za nabavo trate in ladje tonere (narečno: tunara)in zaslužek je bil zagotovljen. Iz dokumentov tržaškega Magistrata izhaja, da so bili leta 1835 bratje Josip, Anton in Matija Dolenc s Proseka že lastniki lovišč pod Križem in sicer na Rendeli, Šovniku, Čavšah in celo ob kontovelsko-proseški komunalni meji pri Lahovcu. Prav na to lovišče se je kasneje skliceval tudi Dragotin Starec, da bi ga dobil, ker je tudi on živel na Proseku.

Kontovelski tunolov se je v glavnem razvijal na barkovljanskem obrežju na lovišču ”Vejal“ , kjer so današnja javna kopališča topolini, in na lovišču ”Na ščuku“ pri restoranu Marinella.

Dokaz, kako vestno je avstrijska Pomorska vlada skrbela za ribolov, vidimo iz dejstva, da je ob širjenju ceste za Miramar lovišče Vejal postalo neuporabno zaradi nasipa, ki je preprečeval vlačenje trate. Da ne bi bili kontovelski ribiči oškodovani, so jim zgradili tri kamnite ploščadi, predvidene za vleko mreže in pobiranje tunov (tuanov). Za časa Italije so bile te ploščadi predelane v javna kopališča, imenovana ”topolini“.

Na tem mestu je treba omeniti Dragotina Starca, ki je razvijal svojo dejavnost na Proseku, a tudi na Kontovelu in v Barkovljah, kjer je kasneje stanoval. Zaslužen je zaradi ustanavljanja in vodenja kulturnih, športnih in ekonomskih organizacij, aktivno pa se je ukvarjal tudi z tunolovom. V arhivih obstaja več listin in pisem na to tematiko. Iz njh izvemo, da je bil lastnik ladje tunare in več trat za tune. Eno je imel v solastništvu z bratoma Karlom in Andrejem Danevom pok. Matije, Čemparjevimi.

Ko je stanoval v Barkovljah, kjer je bil direktor zavarovalniške agencije, je zahteval od svojih kontovelskih ribičev, naj ga takoj obvestijo, ko se jata tunov pojavi. Ob vleki tunov na suho se je pojavljal na svoji limuzini, od koder je užival ob pogledu na vznemirljiv prizor in hvalil ribiče.

Sčasoma je tunolov na barkovljanskem obrežju prenehal zaradi večjega števila plavalcev, veslačev in motornih čolnov, ki so motili migracijo rib. Tun je namreč zelo plašljiv, ob najmanjšem šumu ali zapreki jata zavije na široko in zbeži.

Kontovelski ribiči so se bavili tudi z vsemi drugimi vrstami ribolova. Lovili so kalamare in sipe s t. im. poštami; sardele z navadnimi mrežami, velikimi malajdami in kasneje tudi s šakalevami; pasere in liste s pasaljerami (narečno: pašerela),skuše s šperuni, rombe s škadnari. Tisti, ki so imeli večje bragoce, so uporabljali z ugodnim vetrom tartane, ki so jih vlekli postrani s pomočjo dveh jader. Uporabljali so gripe, ki so strgali po dnu iz zasidrane barke, na kateri je bilo ročno vitlo. Ciplje (narečno: čjouli) so lovili s souterji - fiksnimi mrežami, zakoličenimi v morsko dno, ki so se razprostirale do 50 m daleč od obale. Garuže-morske polže so pobirali, posebno v Grljanu, s pomočjo posebne priprave, podobne velikim kleščam, obdane z mrežo, ki so jo spuščali z barke na morsko dno. Zadnja ribiška družina, ki se je s tem bavila še v povojnem obdobju, je bila Puntarjeva (Klinjevi) z Dlanje vasi.

Z razliko od drugih ribičev so se Kontovelci edini ukvarjali s pobiranjem kaparoclov, ker je bilo dno na njihovi obali peščeno. Nabirali so jih s posebnimi grabljami, ki so jih vlekli po morskem dnu, največ pozimi in ob božičnih praznikih, ko je bilo povpraševanje veliko in se je dalo zaslužiti lepe vsote zaradi visoke cene. Ko jih je zmanjkalo na barkovljanskem obrežju, so se podajali na peščene obale ustja Soče. Bili so tudi zelo spretni za lov jastogov, ki jih je bilo mnogo okoli Miramarskega grada. Za to vrsto lova so uporabljali vrše, ki so jih sami pletli. Najbolj znan v tej obrti je bil Josip Štoka - Vrhovc. Edina še obstoječa primerka je podaril Ribiškemu muzeju Tržaškega Primorja njegov sin Ljubo Štoka.

Za časa Italije, ko je postajal položaj naših ribičev vse bolj problematičen zaradi ukinitve Ribiške zadruge v Križu in plačevanja raznih prej neobstoječih dajatev kot npr. za površino morja pri souterjih, so si Kontovelci skušali pomagati na razne načine. Nekateri , čeprav neradi, so se podali na lov sardel za dolgo časa daleč od svojih domov in jih prodajali tovarnam za predelavo rib. Ostajali so izmenično po 15 dni na morju v bragocih, kjer so prenočevali in si kuhali na posebnem protipožarnem ognjišču, obdanem s peskom. Ulovljene sardele so vsak dan oddajali t. im. “portolati”, velikemu bragocu na motorni pogon, ki jih je prevažal v tovarno v Izolo. Nazaj grede jim je portolata prinašala naročeno hrano, kruh, vodo in cigarete.

Nekateri so si izmislili dobičkonosni sistem lova in prodaje sardonov v Trstu. Lovili so z malo malajdo z vabo takoj za tržaškim valobranom. S tem so si skrajšali pot in prodajali so jih neposredno odjemalcem po višji ceni izven ribarnice, čeprav je bilo to prepovedano. Mnoge gostilne so namreč kupovale sardone za kosila in večerje svoji stalnih gostov, v jutranjih urah pa so pripravljali zajtrke za delavce. Zaradi tega so se s čolni preselili v tržaško luko ob železniški postaji sv. Andreja in tam prenočevali. Žene, ki so prihajale v Trst prodajat zelenjavo ali cvetlice, so jim večkrat prinašale zajtrk in kosilo. Nekega jutra se je zgodilo, da je žena prinesla možu, za katerega je zelo skrbela, kavo zelo zgodaj. Našla pa ga je v družbi vesele punce, ki na žalost ni imela drugega ležišča. Od takrat so imeli ti ribiči doma resne probleme, če so hoteli ostati v mestu z barkami.

Večkrat, če je le bilo mogoče, so nekateri skušali uloviti tudi kakšnega delfina ali morskega psa, ker so takrat dobili od Luške kapetanije nagrado v znesku 50 lir.

Ribištvo se je na Kontovelu kar dobro obdržalo do druge svetovne vojne, ne glede na to, da so italijanske oblasti in fašistične organizacije izvajale hude pritiske, da bi Slovencem preprečile vsakršno pomorsko dejavnost. Slovensko ribištvo na celotni obali je namreč ščitil še stari avstrijski zakon, ki je dopuščal pravico ribarjenja ob obalnem pasu do širine ene morske milje le stalnim prebivalcem dotične krajevne skupnosti. Italijanskim oblastem ga ni uspelo ukiniti zaradi močnega pritiska istrskih ribičev, ki niso dovoljevali priselitve in ribarjenja italijanskim ribičem iz južne Italije. Ta zakon je ostal v veljavi pri nas do leta 1954, torej do ponovne italijanske administracije.

Kontovelsko ribištvo je začelo postopno propadati tudi zaradi spremenjenih socialno-ekonomskih pogojev in tehnološkega napredka v sistemih in sredstvih ribarjenja, ki so zahtevali velike investicije za ladjevje in hladilne naprave. K temu je pripomogla naselitev v naše kraje istrskih ribičev, ki so bili deležni raznih državnih podpor.

Ker je tu govor o koncu avtohtonega tisočletnega slovenskega ribištva, ki se je pustil globoke sledi v življenju, kulturi, navadah, govorici in celo v kulinarični tradiciji Kontovela, verjetno ne bo odveč omeniti tudi zadnjo ribiško družino, ki je iz morja črpala vir svojih dohodkov.

Gre za staro družino Starc z vzdevkom “Repa” iz hiše št. 112.

Že v starih avstrijskih listinah zasledimo Jakoba Starca, ribiča z večjo barko, ki je prispeval sedem dni rabote za pristan v Čedazu. Njegov sin Matija, praded gospe Slave Starc, pa je leta 1886 registriral na Luški kapetaniji svojo ladjo tipa “top ”, zgrajeno v Devinu leta 1879. Leta 1871 je kupil drugi top v Škednju. Nato dobimo podjetnega deda Josipa, sina Matije, ki obnavlja ladjevje in povečuje svojo floto. Leta 1903 kupi top, leta 1912 bragoc, leta 1922 veliki bragoc. V družini so imeli ponavadi po tri plovila, tudi velikih razsežnosti. Omenjeni Josip, ki je umrl leta 1945, je imel 10 otrok, preživeli so le štirje: hči Marija (r. 1907) por. Prašelj (Fajka), in trije bratje: Josip (r. 1900), Viktor (r. 1906), in Angel (r. 1909).

Marija se je poročila na Dlanjo vas, Angel pa je prerano umrl leta 1950. Po tem letu so družino sestavljali dva brata in vdova po Angelu, gospa Emilija Rupel s svojimi tremi otroki, ki so jo vsi poznali kot prodajalko rib Milko. Kot mnoge slovenske ribiške družine so vsi skupaj sestavljali homogeno enoto, kjer je imel vsak član svojo funkcijo za izboljšanje ekonomskega stanja. V našem primeru sta brata ribarila in večji del ulova takoj prodala na glavni ribarnici v Trstu. En del pa je Milka prodala v ribarnici v Barkovljah, kjer so do sredine šestdesetih let imeli svoje prodajno mesto: tu pa je Milka prodajala le nekaj dni v tednu v zgodnjih jutranjih urah, saj je šla vsak dan, tudi po prodaji rib, še prodajat rože v Trst. Popoldne pa je prodajala ribe še po vasi. Zanimivo je, da sta se okrog poldne brata Pepi in Torjo, kot so jih nazivali domačini, vračala domov iz Čedaza po strmi ribiški poti vsak s svojo polno “kašeto” sardel. Milka jih je v popoldanskih urah prodajala vaščanom Kontovela in Proseka. Večkrat se je zgodilo, da je istržila več s prodajo teh 24 kg rib (1 kašeta = 12kg) kot brata na ribjem trgu s prodajo 20 kašet.

S čisto strokovnega vidika sta bila brata Starc popolna ribiča, ker sta poleg sardel, lovila vse vrste drugih rib s pašereli (pasaljerami), šperuni, souterjem, gripom, vršami ter garuže-morske polže in školjke kaparocle. Poleg svojega skladišča v Čedazu, kjer sta večkrat tudi spala, sta imela še drugo leseno skladišče v Grljanu. Taka ribiška skladišča so se nahajala na peščeni plaži ob vhodu v Miramarski park vse do preureditve celotnega pristana. Od takrat sta brata še nekaj let razpolagala z zidanim skladiščem v novi strukturi.

Njihov glavni njihov ulov so bile vsekakor sardele, ki so jih lovili s premočrtno stalno mrežo t.i. “malajdo”, kar je zahtevalo dosti truda in strokovnosti. Ker se je njihova dejavnost končala leta 1978, lahko trdimo, da sta bila zadnja ribiča, ki sta uporabljala malajdo v Tržaškem zalivu. Drugi ribiči so lovili izključno s svetilkami in obkroževalno mrežo šakalevo.

Njihova plovila so imela v povojnem obdobju italijanska imena kot Leone, Sempre avanti, Mirella, ker so jih kupili že rabljene in je menjava imen zahtevala določene birokratske postopke, ki so bili povezani tudi z večjimi stroški. Zadnji dve pa sta imeli slovenski imeni: Bor po kraškem drevesu in Repa po domačem vzdevku. Njuni barvi sta bili barvi Kontovela: modra in bela.

Brata sta bila dobro poznana v širši pomorski javnosti, omenjali so jih tudi časopisi. Bila sta po svoje posebneža in se nista poročila. Zanimiva sta bila v starih letih, posebno ko sta se vračala z nočnega ulova in sta manevrirala ob pristajanju v Čedazu. Torjo, ki je bil na krmilu, je bil polslep, naglušni Pepi pa mu je dajal komande, kako naj pristane.

 

DRUGE POMORSKE DEJAVNOSTI KONTOVELCEV

Življenje Kontovelcev je bilo z razliko od življenja drugih prebivalcev okoliških vasi na kraški planoti tesno povezano z morjem; zaradi tega je nujno omeniti poleg ribištva še druge njihove pomorske dejavnosti.

Kot smo že ugotovili iz katastrskih virov, so se ukvarjali s prodajo balasta. Iz tega izhaja, da so imeli velike ladje in kot Barkovljani so bili tudi šavornanti. Pojasniti je treba, da se je takrat pomorski promet vršil s tovornimi jadrnicami in tržaška luka jih je bila vedno polna. Prihajale so polne iz raznih krajev sveta, večkrat pa so odhajale prazne. To je bil za kapitane velik problem, ker prazna jadrnica ni mogla pluti ob močnem bočnem vetru. Prevrnila bi se, ker ni imela bočne stabilnosti zaradi pomanjkanja protiuteži v skladiščih. Od tu je izhajala potreba po ljudeh, ki so z barkami dovažali in prodajali zasidranim jadrnicam kamenje za balast. Iz italijanske besede zavorra se je razvila za te pomorščake popačenka ”šavornanti“. Ta poklic je bil v tistih časih zelo važen in je zahteval veliko odgovornost. Morali so biti dobri pomorščaki, ker so morali na zahtevo kapitana jadrnice ali pristaniških oblasti zagotoviti na sidrišču potrebni balast ob vsakem času in ob vsakem vremenu. Pomorska vlada in Luška kapetanija sta jih zelo upoštevali, saj bi brez njih pristanišče sploh ne moglo delovati.

Poleg balasta so Kontovelci prevažali tudi klesano kamenje za gradnjo pomolov v pristanišču in novih zgradb v razvijajočem se mestu.

Bili so tudi vkrcani na vojnih ladjah cesarsko-kraljeve vojne mornarice (K.u.K. Krigsmarine) in kasneje tudi v floti italijanske vojne kraljeve mornarice.

Precejšnje število jih je služilo na prekooceanskih ladjah trgovskih flot za časa Avstrije, kasneje Italije in po drugi svetovni vojni tudi na ladjah drugih držav. Nekateri so po šolanju v navtičnih akademijah postali sposobni kapitani.

Na osnovi ustnega izročila in arhivskih listin je mogoče zaslediti, da je Kontovel že za časa Avstroogrske štel veliko število potapljačev. Omenjajo se ob izgradnji Tržaške in Reške luke. Zaposleni so bili pri Pomorski vladi, ki je skrbela za vse pristane vzdolž cele obale do Črne gore. Njihova dragocena in nevarna dejavnost se je nadaljevala tudi za časa Italije, ker se je potapljaška tradicija prenašala iz roda v rod v mnogih družinah. Po vojni so sodelovali pri reševanju in odstranjevanju potopljenih ladij v Trstu in raznih drugih krajih.

Ker je sedaj tudi ta dejavnost zamrla in je poklic v tradicionalni obliki izginil, bi bilo potrebno poskrbeti za natančno raziskavo te panoge. Smotrno bi bilo že sedaj zbirati slikovni in dokumentarni material ter potapljaške predmete za novo ustanovljeni Ribiški muzej Tržaškega Primorja, ki se ukvarja z vsemi pomorskimi panogami Slovencev, kjer bi hranili za bodoča pokolenja in širšo javnost tako dragoceno kulturno dediščino. Tudi v matični domovini bi se morali zavedati, da je Kontovel edina slovenska vas na celotnem etničnem prostoru, ki je gojila tako važno pomorsko dejavnost in da je zaradi tega vredna posebne pozornosti s strani etnologov in zgodovinarjev.