Lidija Rupel

ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA V KATASTRSKI OBČINI KONTOVEL

Vas Kontovel se razprostira na jugovzhodnem obronku flišne vzpetine (272, 0 m), ki se z južnimi in severnimi pobočji terasasto spušča proti morski obali. Na nasprotnem, to je severnem robu griča, pa leži zaselek Dlanja vas.



Zaradi ugodne strateške lege je bil grič poseljen že v prazgodovinskem času. Prav na vrhu podolgovate vzpetine, kjer je še danes viden kup s travo poraščenih ruševin, je stalo prazgodovinsko gradišče Grad. Ruševine so ostanek srednjeveškega stolpa “castrum Moncolani” in jih ne moremo povezovati s prazgodovinskimi ostanki, kot so mislili v preteklosti nekateri raziskovalci.

O gradišču ni bilo več sledov že za časa znanega prirodoslovca in paleontologa Carla de Marchesettija, ki je v svoji monografiji “I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia” iz leta 1903 na kratko obravnaval kontovelsko gradišče in napisal, da obzidje sicer ni ohranjeno, a da lahko obliko in obseg naselja spoznamo iz konfiguracije terena. Po njegovem mnenju je bilo gradišče “jajčasto podolgovata naselbina, ki se v sredini zožuje” . Obstoj gradišča naj bi potrjevale posamezne keramične najdbe, ki jih danes hrani tržaški Mestni muzej.

Arheologinja češke narodnosti Venčeslava Karoušková Soper, avtorica obsežne raziskave o gradiščih, ki je izšla leta 1984 v angleškem jeziku z naslovom “The Castellieri of Venezia Giulia, North-eastern Italy (2nd-1st millenium B.C.)”, je datirala te najdbe v čas od 11. do 9. stol. in od 7. do 4. stol. pr.Kr. , kar bi ustrezalo pozni bronasti in železni dobi. Karoušková je zračunala obseg gradišča, ki naj bi meril 500 m x 200 m, to je približno celotna površina vrha med središčem Kontovela in Dolenjo vasjo. Trditev arheologa B.Lonze in D.Cannarelle, da je stala tu prazgodovinska gomila, pa je povsem neutemeljena, ker sta avtorja zamenjala ruševine srednjeveškega stolpa s prazgodovinskinskimi ostanki.

V katastrsko občino Kontovel je treba vključiti tudi Grižo, ki jo sicer v strokovni literaturi povezujejo s Prosekom. Na dveh sosednjih vzpetinah (319, 3 m in 333, 6 m) je nekoč ležalo dvojno gradišče, edino v naši pokrajini, ki je danes skoraj v celoti uničeno. Zgornjo naselbino je v šestdesetih letih uničila gradnja Marijinega svetišča, spodnjo pa so poškodovali gradnja razgledišča “Vedetta d’Italia”, razni vojaški objekti in pogozdovanje.

Marchesetti je prvi opisal gradišče in nam ohranil njegovo obliko v tlorisu, iz katerega je razvidno, da je zgornje naselje obdajalo eno samo obzidje polkrožne oblike, spodnje pa dvojno obzidje iste oblike.

Tloris dvojnega gradisča na Griži

Obe naselbini sta bili z dodatnim obzidjem povezani v eno samo enoto. Z obalne strani pa je bilo gradišče že naravno zavarovano s prepadnim pobočjem, zato ni potrebovalo na tem mestu dodatnega utrjevanja. Na vzhodni strani naselbine je stala za časa Marchesettija tudi tri metre visoka kamnita gomila.

Med sondiranjem je tržaški raziskovalec izkopal mnogo prazgodovinske keramike, med posebnostmi je treba omeniti tudi izredno majhne lončke, za katere je mislil, da so igrače.

Za Marchesettijem je na Griži raziskoval arheološki odsek društva “Alpina delle Giulie”, vendar najdbe teh izkopavanj niso bile objavljene.
Ponovna izkopavanja na območju spodnje naselbine je vodil leta 1965 Italijanski inštitut za prazgodovino. Tudi v tem primeru ni prišlo do prave objave izkopavanj, ampak razpolagamo samo s skopimi podatki, ki so jih objavili drugi avtorji.
Keramične najdbe, ki jih hrani tržaški Mestni muzej, je preučila in objavila raziskovalka Marina Moretti leta 1978 in 1983.


Bronastadobna lončevina iz spodnje naselbine
Lončenina dokazuje frekventacijo spodnje naselbine od srednje do vključno pozne bronaste dobe. Keramika iz zgornje naselbine pa je iz pozne bronaste dobe, vendar je bilo doslej objavljenih le nekaj fragmentov.

Iz analize keramičnih predmetov izhaja, da je najprej nastala naselbina na spodnjem vrhu, pozneje pa je nastalo tudi zgornje gradišče. Tedaj so zgradili zunanje obzidje, ki obkroža obe naselbini. Nazadnje so gradiščarji živeli predvsem na zgornjem vrhu, morda še v železni dobi. Dolgi naselitvi tega gradišča je nedvomno botrovala ugodna strateška lega, saj je z vzhodne strani nadziralo prehod s kraške planote v spodaj ležečo tržaško kotlino.

V strokovni literaturi ni podatkov o drugih prazgodovinskih najdbah. Z večjim številom podatkov pa razpolagamo za rimsko dobo .

Rimsko naseljevanje na tem področju je tesno povezano s cesto, znano z imenom via Gemina, ki je povezovala Oglej z Rijeko (Aquileia – Tharsatica). Cesta je v celoti vrisana v Antoninijevem itinerariju, nesistematičnem seznamu poštnih postaj, prenočišč, izmen in mest z navedenimi vmesnimi razdaljami, ki je nastal konec 3.stol. po Kr. kot prepis starejše karte iz časa Antonina Karakale (začetek 3.stol.). V Tabuli Peutingeriani pa je vrisan le odcep za Trst. Cesta je tekla po nižinskem akvilejskem teritoriju, prekoračila Lokavec, se nadaljevala po kraškem svetu mimo Štivana proti Proseku, kjer se je pri Božjem polju odcepil diverticulum za Tergeste. Potek tega odseka, ki ga potrjujejo tudi slučajne najdbe keramike, naj bi sledil stranski cesti, ki pelje od spomenika padlim na Proseku pelje do Nove cerkvice. Od tod naprej sovpada trasa rimske ceste z današnjo cesto za Trst. Pri kontovelski Društveni gostilni se je začela cesta spuščati po ozki globeli, nato pa se je pod vasjo nadaljevala po strmi Stari cesti, ki je v prejšnjem stoletju povezovala planoto s Trstom, preden so zgradili Furlansko cesto. Rimsko cesto je gotovo nadzoravala utrdba-castellum, ki naj bi že po mnenju nekaterih tržaških raziskovalcev stala na mestu poznejšega srednjeveškega stolpa. Tržaški raziskovalec C.Buttazzoni je pisal v svojem članku o rimski poštni postaji Avesiki, da je bila rimska utrdba okrogle oblike, kot je sklepal po nekaterih na terenu vidnih ostankih, v resnici pa je Buttazzoni samo zgrešeno interpretiral razvaline srednjeveškega stolpa. Ker do danes najdišče ni bilo še arheološko raziskano, nimamo materialnih dokazov, ki bi potrjevali to domnevo. Kljub temu je zelo verjetno, da je treba prav tu iskati rimsko postojanko, saj so Rimljani gotovo upoštevali in izkoristili naravne pogoje, ki so potem narekovali nastanek srednjeveškega stolpa, in sicer dobro strateško lego, ki omogoča nadzor tako nad kraško planoto kot nad Tržaškim zalivom, in bližino naravnega prehoda s Krasa proti obali.

Rimsko navzočnost na območju Kontovela izpričujejo tudi druge najdbe. V bližini Nove cerkvice, na meji med Prosekom in Kontovelom, so našli leta 1869 fragment kamnite plošče in ga prenesli v tržaški Mestni muzej, kjer je še danes. Fragment je visok 0,20 m in širok 0,43. Napis znotraj okvira na plošči, ki jo epigrafist C. Zaccaria datira s kakšnim dvomom v I.stol.po Kr., se glasi: “ IOVI ·O(ptimo) · M (aximo) ·V(ictori?)”. P.Kandler je razlagal ploščo kot mejnik med Tergestinci in Monokaleni, s čimer pa se ni strinjal že C. Buttazzoni. Po mnenju zgodovinarja A. Degrassija pa je plošča visela v svetišču na čast Jupitru.

Približno 100 m pod vrhom griča, v bregu z ledinskim imenom Pod Gradom, so po 2. svetovni vojni naleteli med deli v vinogradu na hodno površino, tlakovano z glinastimi ploščicami, in na steni z ohranjenim barvnim ometom. Na tlaku ali v njegovi neposredni bližini so našli amforo tipa Dressel 6 iz I.stol. po Kr..

Rimski tlak in rimska amfora z najdišča Pod Gradom

Po pripovedi domačinov naj bi prišle na dan rimske najdbe (ostanki zidov) tudi na cesti, ki Spud škualja zavije z glavne ceste k Cjäru; ob cesti za Prosek pa omenjata tako Buttazzoni kot Marchesetti rimske grobove.

V katastrsko občino Kontovel sodi tudi del obale, saj so se še do nedavnega Kontovelci ukvarjali z ribištvom. V kraju Čedaz je bil v rimskem času pristan, ki ga omenja že Ireneo Della Croce . Pozneje je znotraj rimskega pomola družina Conti zgradila manjši pristan, ki pa je ohranil obliko antičnega. O tem pristanu piše tudi Pietro Kandler leta 1852 in objavi njegov tloris.


Rimski pristan v Čedazu
Rimski pristan je bil torej pravokotne oblike, kot je bilo značilno za vse rimske pristane v Tržaškem zalivu.Daljši nasip naj bi meril 76 m, krajši pa 53. Dostop za barke je bil s severozahoda. Kandler piše, da je bil rimski pristan še viden ob oseki leta 1870. V. Hilber je omenil v svojem delu o geoloških značilnostih rimskih ostankov na obali med Gradežem in Pulo, takrat še vidne kamnite bloke, ostanek pristana v Čedazu.

Rimski pristan je bil povezan z rezidenčno vilo, ki je stala na naravni polici, tik nad morjem. Ostanke te zgradbe je prvi evidentiral P.Kandler . Tedanji lastniki terena, družina Conti, so izvršili prva izkopavanja in odkrili nekaj prostorov, ki so jih na podlagi najdb razlagali kot terme. Med najdbami je treba omeniti opeko z žigom cesarja Antonina Pija iz II.stol.po Kr., ko naj bi bila vila obnovljena. Zanimiva je tudi najdba bazena z debelo plastjo ometa na stenah, ki je bil po mnenju Kandlerja vodni zbiralnik, po mnenju F.Fontane pa cetaria namenjen pripravljanju “garuma”, zelo priljubljene rimske slane začimbe.

Toponim Čedaz bi lahko izhajal prav iz besede cetaria , čeprav je bolj razširjena domneva, da izhaja iz keltskega rodbinskega imena Getacius, ki je izpričano na dveh tržaških napisih iz časa Severov .

Med arheološke najdbe sodijo tudi ostanki srednjeveškega stolpa, ki so še vidni na griču med pokopališčem in prvimi vaškimi hišami. Nove zgradbe v zadnjih letih vedno bolj ogrožajo ta spomenik. Prva omemba sega v leto 1308, ko je stolp omenjen v obliki “ castrum Montiscollani”, od leta 1318 pa se uveljavi naziv “Moncolanum”, od konca 14.stol. pa je bilo v rabi tudi ime “Torre de Prosecho”. Na podlagi dokumentov, starega fotografskega materiala ter terenskih ogledov iz konca sedemdesetih let je raziskovalec F.Colombo opisal obliko tega objekta. Kontovelski grad je bil v resnici okrogel stolp, obdan s krožnim obzidjem. Na severozahodu in na jugovzhodu, kjer je grič naravno manj zabranjen, je tekel jarek, čez katerega je peljal most, vendar o vsem tem ni več sledov. Prav tako nedokazan je obstoj drugega obzidja, ki bi vključevalo prvo.